Na veliko zgodovinsko povezanost obravnavanega območja je vplivalo tudi dejstvo , da se slovenski in hrvaški narod nikoli nista spopadla ( Kržišnik-Bukić , 1999 ) .

Po številnih ocenah je ta izraz večkratno nesprejemljiv, saj je poimenovanje, ki izhaja iz negacije drugega, "žaljiva izvedbena konstrukcija" (Kržišnik-Bukić 2003b, 13).

Eno od osnovnih teoretično-metodoloških izhodišč je , da je vsak obmejni pas med dvema državama posebne vrste regija ( Kržišnik Bukić , 1997 c , str. 11 ) .

V mestih naj bi bili zaradi manjšega pomena tradicije identifikacijski procesi bistveno drugačni (Kržišnik-Bukić 1996). katerih so ti pozivi odmevni.

Slovensko nacionalno telo je tako , podobno kot velja za veliko večino evropskih držav , občutno večnarodnostna družbena tvorba ( Kržišnik Bukić , 2004 ) .

Pojem slovenskega naroda je kvantitativno obsežnejši od pojma slovenske nacije in se geopolitično ne nanaša le na ozemlje slovenske države (Kržišnik-Bukić 2007, 216-217).

Samoodločba o narodni pripadnosti je odvisno od subjektivne volje posameznika , ni pa to edini dejavnik ( Kržišnik Bukić , 1997 d ) .

Vse to so bile običajne metode , s pomočjo katerih so se dokopali do oblasti in vladali ( Kržišnik Bukić 2012 ) .

Najpogostejšo obliko tega povezovanja je mogoče enačiti s pojmom oz. slovensko ( ter slovansko ) besedo – društvo ( Kržišnik - Bukić in drugi 2003 , 198 ) .

Do 15. stoletja naj bi v islam prestopila že petina tamkajšnjega prebivalstva, sredi 16. stoletja pa že četrtina ali celo tretjina (Kržišnik-Bukić 1996, 22).

In dejstvo je , da so pripadniki drugih narodnih skupnosti tako rekoč čez noč postali manjšina ( Kržišnik - Bukić in drugi 2003 , 194 ) .

Kržišnik-Bukić ( več v Šuljić 2005 ) je tudi kritična do pojma avtohtonosti in se zavzema za pojem tradicionalnosti .

Vere Kržišnik Bukić in njene raziskovalne skupine pa gre vsekakor omeniti magistrsko delo dr.

Kržišnik - Bukić (2010, str. 517) navaja podatek, da se je v desetletju do 1971 priselilo približno 43.000, do leta 1981 pa skupaj okoli 127.000 oseb iz drugih republik.

Tam so bili prisotni na kar nekaj življenjskih področjih: vojaško-obrambnem, umetnostnem, duhovnem in kmečkem (Kržišnik Bukić 2006, str. 24-45).

Vera Kržišnik Bukić meni , da je slovenstvo treba gledati še v nekaterih razsežnostih .

Prvi izraža pripadnost slovenskemu narodu , drugi se nanaša na slovensko kulturo in miselnost , tretji na prebivalstvo slovenske narodnosti « ( Kržišnik Bukić v Vezovnik 2009 , 136 ) .

Prav ta možnost subjektivnega opredeljevanja leta 1948 in v vseh nadaljnih popisih prebivalstva predstavlja temeljni vir preverjanja etnične sestave v Sloveniji ( Kržišnik - Bukić , 2010 ) .

Etnična sestava prebivalstva je podana glede na raziskave, ki jih je v tem prostoru opravljala Vera Kržišnik Bukić.